Pismo ob koronavirusu

Dragi župljani, 

Znašli smo se v čudnih časih za vse in znašli smo se tudi v različnih razpoloženjskih stanjih, nezadovoljstva, panike, nezaupanja, strahu in še kaj lahko naštejemo oz. lahko celo rečemo, da imamo ob nastalem položaju kar mešane občutke in občutja. Kot prva stvar, ni nobene potrebe, da bi bili panični ali da bi nas bilo strah. Če smo krščeni, še zlasti pa birmani, in smo katoliške vere, potem smo v tej veri prepričani, da imamo moč, ki je precej močnejša od katerekoli druge moči, tudi moči virusa in politične moči. Zato se moramo vsi potruditi, da bomo čim bolj v miru in mirni, moramo pa za ta dar prositi v molitvi, ker je to duhovni dar od zgoraj, od Boga. Naš Gospod je prerokoval »znamenja in čudeže«, ki se bodo zgodili, »da bi zavedli celo izvoljene« (Mt 24,24). Tisti izvoljeni smo mi, a moramo ostati mirni in močni v veri, da nas ne bi pretental ali premamil svet okrog nas, čemur smo žal priča v teh dneh. Prav zato je potrebno uporabiti dar razuma, ki nam ga je Bog naklonil, zato da bi ravnali čim bolj oprezno, premišljeno in seveda moralno. 

Četudi strokovnjaki pravijo, da obstajajo velike možnosti, da bo veliko ljudi zbolelo za »koronavirusom«, za veliko večino ljudi posledice najbrž ne bodo smrtne ali tudi zelo težke. Vseeno pa se moramo ozreti na vse ostarele in zdravstveno šibke, ki najbolj tvegajo. V to kategorijo pa ne spadajo samo številni naši farani, temveč tudi številni naši prebivalci, da ne govorimo o običajnih nedeljnikih, kjer vas je veliko starejših od 60 let, zato pa spadate v kategorijo najbolj ogroženih. 

Najprej se ozrimo na nedeljsko obveznost. Nedeljska in praznična obveznost močno veže vse katolike v razumni dobi (od 6. leta starosti naprej) pod smrtnim grehom, kakor nas uči sveta Cerkev. Vseeno pa nas resen oz. težak razlog odvezuje tovrstne dolžnosti. V teh časih je gotovo najtežji v tem, da lahko se številni verni lahko okužijo in okužite z novim virusom. Tisti, ki skrbijo za naše skupno dobro, torej naši vladajoči in zdravstveni delavci, kar ste tudi nekateri med vami, za vaše požrtvovalno delo pa se vam zahvaljujem in kličem na vas blagoslov, so prepričani, da je položaj tako težak, da je bilo potrebno razglasiti po vsej državi izredne razmere, podobnega mnenja pa so tudi po sosednjih državah. Četudi v naših župnijah ne bi bilo še primerov (zelo malo jih je pravzaprav po vsej naši škofiji, a vendarle so), pa obstaja možnost, da do tega še pride, o številu pa ne moremo še niti ugibati. 

Nekaj praktičnih navodil: 

• Čim več bodimo doma in se držimo vseh potrebnih ukrepov.
• Zdravi ljudje se odpravimo kaj, ko bo mogoče, na sveži zrak v naravo, naj pa bo čim manj razno-raznih skupnih druženj ali celo veseljačenj.
• Bolni ljudje poskrbimo za samo-izolacijo in si priskrbimo po drugih tisto, kar nujno potrebujemo.
• Hodimo v trgovino le, ko je nujno potrebno, to pa naj naredi eden, ne da hodimo vsi.
• Naši škofje so prepovedali vse maše z navzočnostjo ljudstva, kar pa ne pomeni, da nimamo javnih maš, ker je vsaka maša javna, četudi se maši, ki jo darujemo, tehnično reče, da je privatna. Vzemimo si mašna berila in jih premišljujmo. Dobimo jih bodisi na hozana.si bodisi imamo tudi digitalno različico revije Magnificat, če je že nimate v fizični obliki. Prejemajte, tisti, ki lahko, duhovno obhajilo, vse potrebno dobite na spletni strani naših župnij.
• Povečajmo našo molitev in prošnje, da gre ta nesreča mimo s čim manjšimi posledicami, saj je Cerkev v časih velikih epidemij to vselej delala. Potrebni material je objavljen in bo objavljen na spletni strani naših župnij.
• Začasna nezmožnost prejemanja zakramentov (spovedi, krsta…) naj bo priložnost, da poglobimo svojo vero v presveto evharistijo in v resnično navzočnost našega Gospoda v sveti hostiji. Naj se v nas poglobi hrepenje po Gospodu in zavest naše majhnosti in nevrednosti pred tako veliko skrivnostjo, kakor tudi premislimo lastno grešnost in se pokesajmo, potem pa izkoristimo priložnost, ko bo, pa končno prejmimo ta čudoviti zakrament, ki je sveta pokora.
• Več premišljujmo Gospodovo trpljenje, zlasti z molitvijo Križevega pota.
• Molimo doma rožni venec, pričnimo s to prakso sedaj, da nam potem preide v navado.
• Vzemimo si duhovno branje in življenjepise svetnikov, morda so v tem času najprimernejši tisti, ki so živeli v časih kuge in drugih epidemij.
• Izkoristimo čas za več pogovora, pogovarjajmo se tudi o bolezni, trpljenju in poslednjih človekovih rečeh – koronavirus ni nič proti virusu smrti, ki ima 100% umrljivost!
• Izkoristimo čas za branje kake pametne knjige in omejimo elektronska sredstva.
• Zadoščujmo s postom, odpovedjo in molitvijo za naše grehe in grehe naših skupnosti ter našega naroda.

V resnici živimo v zanimivih časih in prav to je tisti čas, v katerem je Bog hotel, da živimo od vse večnosti. Obljubil nam je, da peklenska vrata ne bodo zmagala, zato smo v veri prepričani, da nobena bolezen, okužba, človeška zloba, politične mahinacije ali karkoli drugega ne more biti ovira za Boga. Preživimo ta čas v veri in v miru, zavedajoč se, da nas, njegove izvoljence, nič ne sme preslepiti ali prevarati, da ne bi šli po pravi poti, to pa je tista, ki vodi k Bogu. Naj se zato v tej preizkušnji naš pogled dvigne iz zgolj zemeljskih resničnosti k Bogu. Naj postane duhovni pogled, ki gleda onkraj vidnega in čutnega ter čustvenega. 

Vaš župnik Andrej